Bohinj: mir v gorah in dolini
Špela je naša povratna gostja. Bohinj - in mi z njim - smo jo navdihnili. Danes pa ona navdušuje nas!
Preberite, kaj je napisala o svojem vnovičnem obisku Bohinja ❤️
Nazaj v dolino…
Spogledovanje z gorami se je pričelo že v zgodnjem otroštvu. Spomin me vedno ponese na ramena dedka, ki me je ob moji utrujenosti prešerno zalučal v zrak in skupaj sva zapela. Najrajši kakšno Kekčevo. To so bili trenutki brezskrbnosti in lepote doživetij, ki so za vedno ostali z mano in v meni.
A čas in usoda človeka odpeljeta dalje. Svet je velik in prostran in tako me je odneslo v razne kraje, mesta in med drugačne ljudi; drugih navad in lastnih pogledov. A sem vseeno vsakič, ko sem se vrnila, čakala dan, ko si bom močno zavezala vezalke in se podala v hrib.
Toliko lepote na tako majhnem prostoru, kot jo premoremo doma, ne najdeš nikjer drugje. Zato se včasih odpravim kam visoko, drugič zgolj samo za kakšno urico, da ubežim vsakodnevnim tegobam in mestnemu vrvežu. Najrajši odpravim v Bohinj, kjer okolica ponuja skoraj neomejeno možnosti. Hrib pri hribu, gora pri gori in skoraj vedno se najde kraj, kamor se lahko umaknem.
A skoraj vsakič, ko sem se vrnila, se mi je zgodilo nepričakovano. Po navadi sem tam, kjer so v odprtih kočah ponujali kaj jesti in piti z veseljem pomalicala, vendar sem si vsakič, ko sem se vrnila v dolino, zaželela še kak trenutek tišine in miru, ki sem se jih navadila zgoraj. In to je bilo skoraj nemogoče najti. Še najhuje mi je bilo, če sem se vrnila takoj nazaj v mesto.
Vse tisto, kar sem pridobila zgoraj, je v trenutku izpuhtelo. Vrvež vozil, glasnost okolja in naglica, so mi vzeli, kar sem si nemalokrat prav težko priborila.
To se mi je zgodilo tako pogosto, da sem včasih že skoraj obupala. Vse do tistega dne, ko sem se vračala z »Lajnarja«, ki mi je priporočil prijatelj Marko. Ravno prav sem bila žejna in zaželela sem si nekaj sladkega, ko sem se slučajno ustavila pred neko lepo stavbo, ob kateri se je bohotila čudovita zelena terasa tik ob reki. Izgledala je nova in predvsem – mirna.
Ustavila sem na parkirišču in ko sem izstopala iz vozila, sem na kratko ujela pogovor mlade družine, ki je negodovala, ker jih niso pustili notri. Rekli so jim, da je namenjeno samo polnoletnim.
Malce čudno sem pogledala in radovednost me je pognala dalje. Sedla sem na teraso in v trenutku sta me prevzela zvok reke in petje ptic, ki so letale okoli mene. Ko je pristopil natakar sem ga komaj opazila, saj sem bila že popolnoma drugje. Celo on je govoril z nekim mehkim toplim glasom, ki me je še bolj pomirjal. Ko sem ga vprašala o tisti družinici, mi je razložil, da sem slišala prav. Ne glede na to, da imajo tudi sami po večini družine, so se za ta korak odločili predvsem iz istega razloga, ki je ugajal tudi meni – mir in tišina. Izvedela sem tudi, da je to v bistvu hotel in privoščila sem si še sladico, kar je bila prava pika na i.
Ne vem kdaj me je zmanjkalo, vendar drugega niti ni bilo za pričakovati. Utrujenost po hoji, udoben ležalnik in zvok reke so me premagali. Ko sem se prebudila, mi je bilo iskreno zelo nerodno, saj se kaj takega niti ne spodobi, sem si mislila.
A me nihče ni obstojal - prav obratno. Natakar se mi je prijetno nasmehnil in pripomnil, da je to pogost pojav in da je to eden od razlogov, zakaj se gostje tako radi vračajo k njim. Mir in spokojnost, oaza v svetu kaosa.
Na kratko sva poklepetala in razkazal mi je še notranjost prostora, za katerega moram priznati, da me je povsem prevzel. Vidi se, da je bilo ustvarjeno z idejo in ljubeznijo. Ljubeznijo do lepote in narave. Že takrat sem se odločila, da se vrnem in ostanem kak dan ali dva.
In kmalu se je uresničilo. Prišla je zima in uspelo mi je najti čas, ko sem pričela razmišljati tudi o smučanju, ne samo o gorah. V spomin se mi je prikradel tisti mir in duh hotela, kjer sem poleti spala na terasi. Zato sem kar preko njihove strani našla svoje gnezdece in si dovolila še več razvajanja, a o tem mogoče napišem še kdaj drugič, da ne bom predolga.
In ko sedaj o tem razmišljam, si ne morem misliti drugega kot to, da se nekatere želje uresničijo same, druge pa lahko uresničimo tudi sami, kot sem si dovolila sama v Sunrose 7. Zaradi tega sem zelo hvaležna.
Špela H.
Draga Špela, hvala za čudovito sporočilo! Mi se že res veselimo, da ob naslednji priložnosti zopet poklepetamo v živo!