1890

Najstarejši hotel v Bohinjski Bistrici je leta 1890 zgradil uspešen lesni trgovec in poslovnež Janez Markeš, ki je imel veliko posesti in kmetijskih površin. V Bohinjski Bistrici na reki Belci je imel tudi lesno žago in prvo elektrarno, v Srednji vasi pa svoj mlin.

Hotel je v času gradnje Bohinjskega železniškega predora in po njej, do prve svetovne vojne, užival ugled in sloves, saj je gostil višje uradnike in inženirje, ugledne zdravnike, pa tudi različne pomembne dogodke. Med najpomembnejšimi je zagotovo obisk prestolonaslednika Franca Ferdinanda in članov kraljeve družine avstro-ogrske. Po odprtju Bohinjske proge leta 1906, ko je železniška povezava avstro-ogrske monarhije povezala Dunaj s Trstom, se je namreč v Bohinju zgodil turistični preporod in prinesel nesluten razvoj, hotel pa je stal na pravem mestu ob pravem času.

1902

Društvo za privabitev tujcev je med gradnjo Bohinjskega predora posadilo kostanjev drevored ob novi cesti, ki je od železniške postaje vodila v rastočo in razvijajočo se vas Bohinjska Bistrica. Danes je to Triglavska cesta, na kateri s hišno številko 7 stoji butični hotel Sunrose 7. Kostanji na nabrežju Belce pred objektom imajo bogato zgodovino, saj uspevajo že skoraj 120 let in so zaščiteni kot naravna dediščina.

Pod kostanji je zaslovel znameniti vrt in restavracija Kavarna pod kostanji. Tri drevesa so kostanjeva in eno jesenovo. Zaradi jesenovega ožiga - drevesne bolezni - so strokovnjaki ob pregledu eno jesenovo drevo odredili za posek poleti 2018. Zaščiti dreves je bila posvečena posebna pozornost, saj so morala biti drevesa tekom celotne rekonstrukcije obdana z ograjo. Proti koncu del, v visokem poletju, pa je bila prijetna senca stoletnih dreves preveč mamljiva, da bi pod njo ne malicali marljivi delavci.

V hotelu so se ves čas vrstili družbeni dogodki, kjer se je veliko plesalo in predvsem pilo, saj so stregli najrazličnejše žganice in piva, ljudje pa so uživali ob glasbenih večerih. Še prej, v času gradnje predora, so se višji uradniki in inženirji v hotelu radi zadrževali tudi zaradi družbe mladenk s kraja.

1906

“Lepa je Švica, bogastvo te in naravnih divot je neizmerno. Naša Švica je naš romantični Bohinj, naš turistovski raj”

— Janez Piber, bohinjski župnik

Dobro znana in v knjigah zapisana je tudi zgodba o za tiste časi zares izjemni ponudbi hotela. Sneženega novembra 1907 je v hotel znameniti doktor pripeljal svojo mladoporočenko na (prvo) poročno noč. Rezerviral je namestitev, ki je že davnega leta 1907 premogla ogrevano kopalnico! To ni bilo izjemno le za alpsko področje Slovenije, temveč širše.

V hotelu so se vrstili pomembni sprejemi, gostje, pa tudi prizorišča zaključkov vseh pomembnih sankaških tekmovanj, ki so imele takrat v Bohinju mednarodne razsežnosti.

1909

“In milo se stori človeku, ko pomisli, da zgradijo gotovo tukaj v teku malo let razna letovišča in hotele, da pride “kultura”, da zašumi v tej samoti in tišini hrup in završi mestno življenje.”

— Maks Klodič

Sankališče Belvedere nad bohinjskim predorom je bilo dolgo 3 kilometre. Sankači s Kranjske, Trsta in Gorice so bili navdušeni, slavnostna otvoritev 3. januarja 1909 pa je prinesla nesluteno navdušenje prav vseh. Slavje s celodnevno godbo se je zaključilo z znamenitim večernim plesom. Nova proga je bila izjemno slikovita in športno razgibana. Znani pisec sankaške literature Adolf Rziha jo je opisal kot "velezanimivo in velešportno".

Sankaška tekmovanja na progi so poleg običajnih gostov privabljala tudi tedaj najboljše sankače iz tujine. Sankališče si je pridobilo sloves po celi monarhiji. O rezultatih sankaških tekmovanj je poročal tudi Illustrierte Österreichische Sportblatt, ki je progo s čudovitim pogledom na Triglav, opisal kot eno izmed najlepših nasploh

1915

Prva svetovna vojna

V obdobju prve svetovne vojne je Bohinj postal zaledje Soški fronti in s prihodom vojaškega aparata je hitro napredujoč turizem začel naglo usihati. Markeš ni imel sinov, zato je vse tri hčere že pred vojno omožil. A vsi trije so kmalu padli v vojni in je moral preskrbeti vdove in številne vnuke. Z upadanjem turizma se je znatno poslabšal gmotni položaj in nastopila je huda lakota. Država je poleg krušnih kart uvedla tudi karte za sladkor in maščobe. V tej stiski so deli hotelske kleti služili za skrivanje živeža, pa tudi orožja. Proti koncu vojne je umrl tudi lastnik.

1920

Z Rapalsko pogodbo leta 1920 je bila usoda hotela še bolj mračna. Po vrhovih spodnjih bohinjskih gora so potegnili mejo in tako je Bohinj znova postal mejno področje pod strogim nadzorom. Turistov ni bilo, življenje je bilo težko. Nastopila je huda lakota.

V tem obdobju so uredili vodotok Belce. Zaradi hudega pomanjkanja so delavci sprejemali plačilo v žitu in koruzi in na takšen način se je financirala celotna sanacija, ki ima današnjo formo. Hotel je neusmiljeno životaril in propadal.

1931

Markeševa vdova si je našla moškega. Z novim partnerjem je vodila hotel. Izboljšala sta kvaliteto storitev, vložila sredstva v prenovo in izpopolnila inventar ter notranjo dekoracijo. Z veliko truda in skrajnimi finančnimi napori jima je nekako uspevalo in počasi, zelo počasi, sta se hotel in gostilna začela pobirati.

Ponovno so prihajali gostje, tudi tuji. Gostišče je znalo postreči z lokalnimi jedmi na žlico. Ko je po skoraj dveh desetletjih garaškega dela že kazalo, da bo hotel oziroma gostilna končno spet zaživela, je svet vnovič zajela vojna vihra, ki ni prizanesla nikomur.

1945

Druga svetovna vojna

Po drugi svetovni vojni je ljudska oblast Markeševo vdovo in njenega novega partnerja izgnala, hotel pa zaplenila. Krajše obdobje po drugi vojni so se v hotelu zbirali tudi tedanji vojaški veljaki in funkcionarji, predvsem v družbi mladenk.

1967

Leta 1967 je bil Hotel Markeš preimenovan v gostišče Črna Prst, po katerem objekt pozna večina domačinov in obiskovalcev Bohinja. Preimenovanje leta 1967 je bil poskus popeljati objekt na pota minule slave in ugleda, ki ga je objekt užival do pričetka vojne - kot izjemen hotel z dušo.

Črna prst je imela obdobje vzpona in uspehov: slovela je kot dobra gostilna, ki je bila izjemno priljubljena pri domačinih in tudi obiskovalcih Bohinja. V času, ko je še delovalo smučišče Kobla, je bilo gostišče nabito polno tudi pozimi. Toda svoje prejšnje slave objekt nikoli ni dosegel in je ob zaspanem turističnem razvoju počasi zamrl.

Nepremičnino so si po tem (pre)prodajali različni špekulanti. Povečini je bil skupni imenovalec želja, da se jo preuredi v in oddaja apartmaje turistom ali pa proda končnim lastnikom razkosano enoto, kot je že ustaljen modus operandi v Bohinju.

Črna prst je na tak način več desetletij kazila podobo kraja in poskrbela za to, da se je Markeš obračal v grobu, medtem ko so se pred zapuščenim objektom, kjer so krajši čas delovali tudi igralni avtomati, biljard in prostor za ljubimkanje - obračali turisti.

“Prodajamo Črno prst, ker ni bil sprejet naš projekt, da bi bilo v stavbi gostišče in tudi apartmaji. Samo gostinska ponudba ne zdrži take naložbe, ker preprosto ne bi prinesla dovolj, da bi Črno prst obnovili.”

— špekulantski lastnik, 2007

Zasluga za to, da se je zgodba ohranila (in nadgradila) gre Občini Bohinj in sprejetemu OPPN, kjer so vztrajali in prepovedali spremembo namenbnosti, in da mora leta 1890 zgrajeni objekt, zaščiten kot dediščina pri ZVKDS, ohraniti svojo formo, izgled in tudi vsebino!

Pri časopisni hiši Dnevnik so takole povzeli bohinjsko sramoto:

“Tako so spet na začetku - Črna prst išče dobrega gospodarja, ki se bo moral soočiti z dejstvom, da sprememba v apartmajsko hišo (to je navadno recept za dobro naložbo) očitno ni mogoča. O rezultatu lahko le ugibamo - še enkrat več pa ima neki turistični kraj žalosten spomenik nesposobnosti, da bi našli skupni jezik.”

— Miran Šubic, Dnevnik, 2007

“Z očitnimi bohinjskim sramotami pa žal še nismo pri koncu. Sredi Bohinjske Bistrice, kjer sicer kraljuje Eko hotel z vodnim parkom in kjer naj bi v prihodnosti zaživel osrednji bohinjski turizem, pa dobesedno straši hotel Črna prst, ki je bil včasih edini hotel v tem kraju.”

— Tone Fornezzi, Dnevnik, 2013

2017

Skoraj bi se bil objekt v vmesnem desetletnem obdobju ponovno (pre)prodal v roke še enega lastnika, a se je (k sreči) tudi tokrat zataknilo, pa čeprav po že nakazani ari. Ponovno so želeli graditi apartmaje za trg, čeprav so se z istim razlogom projekti - ali bolje rečeno želje investitorjev - že tolikrat ustavili.

2018

Ledeno mrzel in vetroven zimski dan v drugi polovici februarja. Globoko v senci Mangarta s severne strani, v zaledenelem slapu Damoklejev meč. In odločilen trenutek, ko je z dvema črticama mobilnega podatkovnega signala po e-pošti ob 11:20 poslana ponudba za nakup nepremičnine.

Dober mesec pozneje je nepremičnina tudi formalno prešla pod okrilje novega lastnika. Pripravljena je bila kompletna projektna dokumentacija, ki je bila oddana zadnji dan meseca maja. Jeseni je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Gradbena dela so se pričela konec novembra, in kot se za Bohinj spodobi, z močnimi nalivi in dežjem.

2019

Po samo 9 mesecih in 9 dneh se “rodi” novi-stari slovenski butični hotel Sunrose 7. Tempo rekonstrukcije je bil neizprosen, ko se danes ozremo nazaj in na številne izvedbeno zahtevne detajle, kar težko verjamemo. Toda prav tako naporno je bilo tudi “v ozadju”.

O imenu butičnega hotela Sunrose 7 smo se dolgo pogovarjali in razmišljali. Več mesecev. Obenem smo želeli ohraniti tradicijo in vezo na kraj, po drugi strani pa stopiti v korak s časom in biti kar se da prijazni tudi za izgovorjavo obiskovalcev - turistov. Janez Markeš, ki je neverjetno zgodbo spisal pred 130 leti, je hotel preprosto poimenoval po sebi: Hotel Markeš. A pod tem imenom je bil hotel poznan le še redkim. Bolj priljubljeno in poznano ime Gostilna Črna Prst pa ni odražalo ne duha in ne vsebine izvornega niti novega objekta.

Ker pa je Bohinj z okolico neskončen navdih za ustvarjanje, smo tudi z imenom naposled našli rešitev. Piko na i je dala mala zloženka s festivala Alpskega cvetja. Povezali smo zgodovinsko, naravno-okoljsko in pravljično komponentno, in se dokončno odločili o imenu novega-starega hotela.

Pravljična številka 7 predstavlja zgodbo kroga življenja čudovitega alpskega kraja - z Bistrice v alpski botanični vrt na Črni Prsti, kjer raste alpski popon oz. sončece (Sunrose), od tam prek 7 glavnih vrhov grebena in naprej po dolini Triglavskih sedmerih jezer do vrha Triglava, pot pa se zaključi v Kavarni pod kostanji na naslovu Triglavska cesta 7; intimen kraj samo za odrasle za oddih od vsakdana z nevsakdanjo ponudbo na nevsakdanji način.