Poznate tisti občutek, ko se vam ob padanju snežink usta razlezejo v nasmeh, naježi koža in vztrepeta srce? Ko vas prevzame nepopisna sreča, občutek brezčasnosti in otroška igrivost?

Zima v Bohinju

Pogrešamo čase, ko smo smučanje izven urejenih prog na Voglu ali Sorici končali v dolini. Pa ne le na spodnjem delu proge, temveč prav na dnu doline, v Bohinjski Bistrici! Ko smo s Sorice do doline odsmučali kar po regionalni cesti, mimo žage in naravnost do bazenov in savn vodnega parka Bohinj - Aquapark & Wellness Bohinj.

Ker zima v Bohinju ob zadnjih snežnih padavinah vendarle še ni dovolj bogata za dogodivščine izven urejenih prog, smo v iskanju občutkov, avantur in novih hotelirskih in turističnih znanj odbrzeli proti zahodu, v samo osrčje Alp.

Letošnja zimska sezona ni bila skromna le s frekvenco in količino padavin, temveč tudi z mrazom. Zato pa nas je ob prihodu v vas, ki leži 1800 m visoko v objemu gora, toliko bolj šokiral pogled na termometer, ki je bil (zelo) globoko pod ničlo in je zjutraj kazal precej zmrzljivih -18ºC.

Prava zimska idila! Škripanje pod čevlji, otrpli prsti med zapenjanjem in ledeni kristalčki v zraku ob vsakem izdihu. Občutek, ko te suh, leden zrak poboža po sapniku in navda z energijo, ko komaj čakaš, da zapneš vezi in se prepustiš gravitaciji! Kot šolarčki, ki se v novem koledarskem letu veselijo svojih prijateljev, ki so jih bili pogrešali prek poletja, smo se zapodili v sneg in se vriskajoč spustili po bregu navzdol…

Nekaj tisoč višinskih metrov pozneje, pozno popoldan, ko se je sonce že poslovilo za visokimi grebeni gora, smo že sanjarili o novem jutru. Ker pa se tudi v visokih gorah Alp ne cedita med in mleko ali povedano drugače - pršiča ni bilo v izobilju, se je bilo zanj treba vsak dan bolj potruditi. Kombinacija žičniških naprav in lastnega pogona, ko na vrhu urejenega dela smučišča na nekaj manj kot 3000 metrih vprežeš pse (kože za vzpenjanje na turnih smučeh) je idealna!

Nadaljevanje vzpona po razglednih grebenih, kjer se daleč pod teboj razteza idilična gorska vasica, na nebu pa te kot najnežnejša roka boža nizko januarsko sonce, te z vsakim korakom oddaljuje od vsakdana in približa sanjam. Nedosegljiv ideal uravnoteženosti, ki je del človeške narave in tako rad vzbuja metuljčke v trebuhu. Ko si nekaj tako goreče želiš, to naposled dosežeš in še preden dobro dojameš, kaj se je zgodilo, že si želiš nove avanture. Še boljše, še višje, še daljše spuste. Kdaj se to konča?

Nenehno spreminjajoč se gorski svet je neizčrpen vir navdiha.

Narava - z neskončno mnogo spremenljivkami, na mnoge izmed katerih človek v resnici nima pravega vpliva, je najlepše, čeprav zelo resno igrišče na svetu. Brez besed in razdajanja povezuje generacije, kjer se tako mladi kot stari znajdemo v situacijah in z občutki, ki jih ni moč ubesedit.

Zimski sončni zahodi visoko v gorah so nekaj najlepšega. Prizori, ki jih pričarajo neskočno dolge sence, ko divji svet gorskih grebenov narava v sploščeni podobi preriše na dna dolin, so dih jemajoči.

Postopoma, a nezadržno se človek v takšnih trenutkih zave svoje majhnosti in nepomembnosti. Veter in mraz, ki kraljujeta v višavah in neusmiljeno bičata obraz, postaneta tvoja prijatelja. Nenehno te opominjata, da živiš, da čutiš, da se na nek način s svojo voljo in željo (po kdo ve čem?!) boriš s strmino in mrazom. In da je želja po tovrstnih občutkih neskončna in neusihljiva.

Zaradi vetra in mraza se ob vzpenjanju po grebenu s prijatelji ne pogovarjamo veliko. Januarski dnevi so vendarle kratki, noči pa dolge. V urnem tempu pririnemo do vrha in se hitro pripravimo na spust: snamemo kože, pripravimo smuči in zapnemo smučarske čevlje…

Po mehki pršičasti podlagi zdrsimo proti dolini. Tu in tam postanemo, da naredimo fotografijo, se nadihamo zraka in razgledamo za nadaljevanjem.

Sprva kot na puhastih oblačkih z lažnim občutkom breztežnosti brzimo proti navzdol. Nižje kot gremo, manj je mehkega snega in trša podlaga pod nogami nas opominja, da se vračamo v dolinsko življenje. Vse bolj realen postaja svet okrog nas.

Mraz na obrazih zamenjajo izpušni plini avtomobilov, čebljanje množice na avtobusni postaji pa šum vetra. Naših lic nič več ne boža zahajajoče sonce. Naposled smuči nehajo drseti. Ustavimo se na dnu doline. Strmino, vznemirjenje in adrenalin zamenja bolj poznana in udobnejša kulisa vsakodnevnega dolinskega življenja.

Neposredne vtise gorskega sveta zamenjujejo misli na družino, dom in službo. Z zanimanjem spremljamo turistične in hotelirske “prijeme” zahodnih sosedov. Marsikdaj se je namreč že za koristen izobraževalni program izkazala hoja po svetu širokih nazorov in kmečko zdravo pametjo pod kapo. Z navdušenjem vsakokrat občudujem urejenost gorskih - alpskih krajev, njihovo celovito urbanistično usklajenost in složnost tam prebivajočih.

Z velikim veseljem in ponosom pa ugotavljam, da odkar je Turizem Bohinj aktivno pristopil k mehki mobilnosti, večjega razkoraka s povezljivostjo in preprostostjo brezplačne rabe avtobusnega prevoza ni več!

Zaenkrat si lahko zaželimo le še polarnega vrtinca, ki naj ga zanese čim dlje na jug, nad Balkan, da se za zimske počitnice v Bohinju spet ponovi tista prava zimska pravljica 😍