Gozdovi Slovenije so pravo bogastvo

Slovenija je dežela gozdov in lesa je v izobilju. In to ne kakšnegakoli lesa, temveč najboljših in najdragocenejših vrst v Evropi. Mogočni orehi rastejo na mnogih dvoriščih, planota Pokljuka je znana po svojih slokih smrekah, gorske javorje, ki spadajo med najbolj cenjene vrste lesa, pa srečaš skoraj na vsakem koraku.

Les je lep, prijeten za oko in dušo ter na otip in zato idealen material za pohištvo, ki mora vzbujati občutek udobja in topline. V poplavi umetnih materialov, ki nas obdajajo na vsakem koraku in vsepovsod, les predstavlja pristen stik z naravo in prinese delček gozda v naše prostore.

Kratek in jedrnat dogovor - masivna hrastova miza

Spomladi pred kakim letom me je zelo ljub prijatelj mimogrede vprašal, če bi znala narediti mizo. “Seveda bi znala”, sem rekla in pomislila na nekaj mizic, ki sem jih do takrat izdelala. Masivna hrastova miza običajno ni posebej zapletena zadeva, torej bo tole lahka naloga, sem si rekla. Njena zgodba pa sedaj postane zanimiva - kako je nastala…

Preteklo je nekaj vode in mesecev in na pogovor o mizi sem že skoraj pozabila, ko sem dobila SMS “A za mizo še velja? :)”.

“Pošlji mere in skico”, sem odgovorila in tako se je začela skoraj štiri mesece trajajoča ročna izdelava masivne hrastove mize.

Postopek izdelave masivne hrastove mize za vinsko klet v Bohinju

Mere bodoče mize, namenjene za vinsko klet, so me rahlo osupnile - več kot 4 metre dolžine in slab meter širine in prešinilo me je, da to očitno ne bo tako lahka naloga, kot sem sprva pričakovala.

Izbira lesa za mizo

Najprej je bilo treba poiskati primeren les za mizo. Odločitev je bila že od samega začetka za hrast, ki je trd in kakovosten ter obstojen les. Hrastovina se poleg tega uporablja za izdelavo sodov za vino in hrastova miza bi se čudovito vključila tudi v ambient vinske kleti v Bohinju.

Primeren les sem našla na manjši kmetiji na Gorenjskem, kjer so bili na voljo plohi iz hrastov, ki so nekoč rasli na obronku gozda za kmetijo. Ostali so jim od izdelave ostrešja pred 75 leti in se tako že mnogo let zloženi pod kozolcem prašili. Tako so se počasi in dolgo sušili, kar je koristno, da ne razpokajo.

Dokončana miza naj bi bila dolga 4,2 metra in široka 0,8 metra, vendar je preprosto ni bilo mogoče izdelati iz enega samega kosa, ker mize zaradi fizičnih omejitev vhoda sploh ne bi mogli prinesti v vinsko klet. Ko so mi dostavili dobrih 5 centimetrov debele in 3 metre dolge hrastove plohe, je skoraj zmanjkalo prostora v moji majhni delavnici.

Plohe je bilo treba najprej skrajšati na okvirno dolžino, potem pa se je začelo težaško iskanje najboljše možne kombinacije. Miza naj bi po načrtih namreč imela surov rob, kakršnega je imelo nekoč drevo.

Naslednji korak je bilo poravnavanje in oblanje lesa, saj tudi popolnoma posušen les nikoli ni čisto raven in gladek. Ko so bili plohi pooblani, jih je bilo treba spojiti in ker stranice še vedno niso bile popolnoma ravne, je bila potrebna še obdelava z rezkarjem. Potem sem naletela na prvo večjo težavo: kosi lesa morajo biti med lepljenjem čimbolj stisnjeni skupaj, jaz pa nisem imela dovolj spon za lepljenje. Na srečo mo je na pomoč priskočil prijatelj in mi priskrbel jeklene palice in napenjalne trakove, ki so nadomestili večji del spon.

Ko je bila prva polovica mize zlepljena skupaj, sem naletela na drugo težavo. Že posamezni plohi so bili izjemno težki in sedaj so bili zlepljeni v en sam velikanski kos, ki ga skoraj nisem mogla več premikati. Vsaka polovica mize (brez podnožja) je namreč tehtala prek 80 kg. Spet so mi na pomoč priskočili prijatelji in mi posodili industrijski voziček, s katerim je bilo možno premikati mizo velikanko naokrog po delavnici.

Po lepljenju je sledilo dolgotrajno brušenje mizne plošče, ki je terjalo smrtno žrtev med mojimi strojčki. Mali tračni brusilnik, ki mi je služil več kot 15 let, je namreč zaradi napora pregorel in izpustil svojo električno dušico. Popraviti ga seveda ni bilo več možno, saj se ne da več dobiti rezervnih delov. Brušenje se je zato zavleklo za nekaj dni, kolikor je trajalo, da sem dobila nov brusilnik. Brušenju je sledilo poliranje s finejšimi brusnimi papirji, dokler ni bila mizna površina popolnoma gladka in pripravljena na nanos zaščitnega sloja.

Oljenje lesa: tungovo olje na mizi

Da bi miza ohranila čimbolj naraven videz lesa, je padla odločitev, da jo zaščitimo samo z naravnim tungovim oljem. Tungovo olje pridobivajo iz semen tungovca, drevesa, ki raste na jugu Kitajske, Burmi in v Vietnamu. Ko se posuši, je tungovo olje popolnoma odporno na vodo, alkohol in sadne kisline in tako idealno za mizo v vinski kleti, kjer bo poleg vinskih kozarcev in steklenic tudi sirček, olive in ostale dobrote.

Olje je bilo potrebno počasi in potrpežljivo nanašati v več plasteh, vsaka se je sušila vsaj dan ali dva. Najprimernejši način nanašanja je brisanje lesa z bombažno krpo, namočeno v olje. Za odličnega se je izkazalo blago - bombaž za T-majice in tako sem po vseh predalih in omarah izbrskala čisto vse bele majice. Nekaj so jih žrtvovali še sosedje in sorodniki in tunganje se je lahko začelo :)

Z oljem prepojene krpe so izjemno lahko vnetljive in po uporabi je vsaka odletela v polno vedro vode, ki je stalo pred delavnico.

Ko je bila nanešena četrta, zadnja plast olja, se je začelo dolgočasno čakanje, da se olje popolnoma posuši in popolnoma vpije v površino, kar je trajalo skoraj mesec in pol. Mizo sem vsak dan obrisala s papirnato brisačo in ko na njej ni bilo več mastnih madežev, je bilo olje popolnoma vpito v površino.

Poslala sem SMS: “Miza je gotova. Pridi iskat”. Odgovor je prišel skoraj v istem trenutku: “Pridem :)”.

Za dobavo mize je bil pravzaprav zadnji čas, saj se je butični hotel v Bohinju odprl dva dni pozneje. Mizo smo naložili v kombi in odbrzela je proti svojemu novemu bivališču, kjer so jo je že čakalo po meri narejeno kovinsko podnožje, ki ga je izdelal najboljši bohinjski kovač.