TEKST: Borut Omerzel, Playboy Slovenija

Butični bohinjski biser

Zgodovina priča o tem, da so za razvoj in prosperiteto ne samo celih dežel, ampak tudi manjših krajev poleg ugodne naravne lege oziroma brezčasne lepote zelo pogosto ključni izjemni posamezniki, ki s svojimi drznimi odločitvami in smelim delom v svojem času postavijo trdne temelje tudi za življenje prihodnjih rodov. To velja tudi za bohinjski konec. Pred 130 leti je bil tam eden takšnih mož uspešen lesni trgovec in poslovnež Janez Markeš, ki je imel veliko posesti in kmetijskih površin, v Bohinjski Bistrici na reki Belci pa je imel tudi lesno žago in prvo elektrarno, v Srednji vasi pa svoj mlin. Premožen, kot je bil, je v Bohinjski Bistrici leta 1890 vizionarsko in nemara po zgledovanju na razvoj blejskega turizma zgradil enega prvih bohinjskih hotelov in ga poimenoval po svoji rodbini. 

Pomembnost prometne povezave

Turizem je na Bledu takrat že lepo cvetel, zlasti po zaslugi Arnolda Riklija, pionirja blejskega turizma, še bolj pa se je razmahnil, ko je bila zgrajena železniška proga Ljubljana‒Trbiž leta 1870. Kako pomembne so za razvoj sodobne prometne povezave, se je pokazalo tudi v bohinjskem koncu, ko so tam začeli graditi še eno železniško povezavo prestolnice s tedaj sila pomembnim pristaniščem na severu Jadrana. Kakor je v svoji knjigi zapisal Tomaž Budkovič, so kmalu potem, ko je bila sredi 19. stoletja zgrajena prva železniška povezava med Dunajem in Trstom (Južna železnica), na Dunajskem dvoru začeli razmišljati o novi povezavi, ki bi povezala Trst s Srednjo Evropo. Šele po več kot 30 letih odločanja so se konec 19. stoletja odločili za karavanško-bohinjsko traso, ker se je izkazala kot gospodarsko in strateško najugodnejša. Leta 1901 je dunajski parlament sprejel zakon o Transalpini, povezavi med Češko in Trstom, in njen končni odsek med Jesenicami in Trstom je dobil ime Bohinjska proga. Za preboj na goriško stran pa so morali skozi gore prebiti tudi bohinjski železniški predor, ki je danes dolg dobrih 6327 metrov (druga svetovna vojna ga je namreč skrajšala za dobrih 12 metrov), katerega gradnja se je začela septembra 1900 in se končala leta 1906, ko je na odprtje prišel sam avstro-ogrski prestolonaslednik Franc Ferdinand s člani kraljeve družine.

Gradnja bohinjskega predora

Junaku naše zgodbe, tedanjemu Hotelu Markeš, je gradnja predora dobro dela, saj so v njem bivali številni višji uradniki in inženirji ter ugledni zdravniki, njega lastnik pa je menda zelo dobro zaslužil tudi s prodajo električne energije, proizvedene, ki so jo potrebovali za vrtanje dela predora. A po njegovem odprtju, je, kot je zapisal časnik Slovenec, večina delavcev Bohinjsko Bistrico zapustila in vrvenje je zamrlo. »A le za kratek čas. Kmalu po odprtju nove, v monarhiji opevane in v različnih turističnih publikacijah odlično predstavljene železnice,« še piše v Slovencu, »so v prelestno bohinjsko pokrajino začele prihajati množice lepot željnih turistov, tako iz notranjosti kakor tudi iz Goriške in iz Trsta. Bohinj je v letu 1907 stopil v novo obdobje obetavnega turističnega razvoja.« In s tem tudi Hotel Markeš. Dobro znana in v knjigah zapisana, piše na blogu Sunrose 7, je tudi zgodba o za tiste čase zares izjemni ponudbi hotela. Sneženega novembra 1907 je namreč v hotel znameniti doktor pripeljal svojo mladoporočenko na (prvo) poročno noč. Rezerviral je namestitev, ki je že davnega leta 1907 premogla ogrevano kopalnico! To ni bilo izjemno le za alpsko območje Slovenije, temveč tudi širše. Ljubiteljev bohinjske narave je bilo celo toliko, da so tam začele cveteti tako imenovane tujske sobe (eno tako so v spomin na tedanje čase v sodelovanju z bohinjsko občino in Lipo Bohinj naredili v sodobnem Bohinj Eco Hotelu, ki danes stoji na mestu Grand hotela Triglav in le lučaj od nekdanjega Hotela Markeš, današnjega Sunrose 7). Markešev hotel je prosperiral vse do prve svetovne vojne, v njem so se ves čas vrstili družbeni dogodki, na katerih se je veliko plesalo in predvsem pilo, saj so stregli najrazličnejše žganice in piva, ljudje pa so uživali ob glasbenih večerih. 

Kostanjev drevored

Da ne pozabimo, pomembna pridobitev za kraj med gradnjo predora je bila tudi zasaditev kostanjevega drevoreda, in sicer ob novi cesti, ki je od železniške postaje vodila v rastočo in razvijajočo se vas Bohinjska Bistrica. Danes je to Triglavska cesta, na kateri s hišno številko 7 stoji butični hotel Sunrose 7. Še danes rastoči kostanji na nabrežju Belce so zaščiteni kot naravna dediščina in tukaj je v prijetni senci stoletnih dreves spet doma znameniti vrt Kavarne pod kostanji.

Razcvet in zaton hotela v Bohinju

A vrnimo se še malo v preteklost. Hotel Markeš je lepo prosperiral vse do prve svetovne vojne, ko je Bohinj postal zaledje soški fronti in ko je s prihodom vojaškega aparata prej hitro napredujoč turizem začel naglo usihati. Markeš ni imel sinov, poročajo na blogu Sunrose 7, zato je vse tri hčere že pred vojno omožil. A vsi trije so kmalu padli v vojni in je moral preskrbeti vdove in številne vnuke. Z upadanjem turizma se je znatno poslabšal gmotni položaj in nastopila je huda lakota. Država je poleg krušnih kart uvedla tudi karte za sladkor in maščobe. V tej stiski so deli hotelske kleti služili za skrivanje živeža, pa tudi orožja. Proti koncu vojne je umrl tudi lastnik.

Z Rapalsko pogodbo leta 1920 je bila usoda hotela še bolj mračna. Po vrhovih spodnjih bohinjskih gora so potegnili mejo in tako je Bohinj znova postal mejno območje pod strogim nadzorom. Turistov ni bilo, življenje je bilo težko. Nastopila je huda lakota. V tem obdobju so uredili vodotok Belce, ki teče poleg hotela. Zaradi hudega pomanjkanja so delavci sprejemali plačilo v žitu in koruzi in na takšen način se je financirala celotna sanacija, ki ima današnjo formo. Hotel je neusmiljeno životaril in propadal. Leta 1931 pa si je Markeševa vdova našla moškega in z novim partnerjem vodila hotel. Izboljšala sta kakovost storitev, vložila sredstva v prenovo in izpopolnila inventar ter notranjo dekoracijo. Z veliko truda in s skrajnimi finančnimi napori jima je nekako uspevalo in počasi, zelo počasi sta se hotel in gostilna začela pobirati. Ponovno so prihajali gostje, tudi tuji. Ko je po skoraj dveh desetletjih garaškega dela že kazalo, da bo hotel oziroma gostilna končno spet zaživela, je svet vnovič zajela vojna vihra, ki ni prizanesla nikomur. 

Druga polovica 20. stoletja

Po drugi svetovni vojni je ljudska oblast Markeševo vdovo in njenega novega partnerja izgnala, hotel pa zaplenila. Krajše obdobje po drugi vojni so se v hotelu zbirali tudi tedanji vojaški veljaki in funkcionarji, predvsem v družbi mladenk. 

Leta 1967 je bil Hotel Markeš preimenovan v gostišče Črna prst, po katerem objekt pozna večina domačinov in obiskovalcev Bohinja. S tem so ga poskusili popeljati na pota minule slave in ugleda, ki ga je objekt užival do začetka vojne ‒ kot izjemen hotel z dušo. Črna prst je imela obdobje vzpona in uspehov: slovela je kot dobra gostilna, ki je bila izjemno priljubljena pri domačinih in tudi obiskovalcih Bohinja. V času, ko je še delovalo smučišče Kobla, je bilo gostišče nabito polno tudi pozimi. Toda svoje prejšnje slave objekt nikoli ni dosegel in je ob zaspanem turističnem razvoju počasi zamrl ter je zadnjih 20 in več let propadal. Kakor še piše na blogu Sunrose 7, kjer si lahko ogledate tudi historične fotografije, so si nepremičnino potem (pre)prodajali različni špekulanti,. Povečini je bil skupni imenovalec želja, da se jo preuredi in oddaja apartmaje turistom ali pa proda končnim lastnikom razkosano enoto, kot je že ustaljen modus operandi v Bohinju. Črna prst je na tak način več desetletij kazila podobo kraja in poskrbela za to, da se je Markeš obračal v grobu, medtem ko so se pred zapuščenim objektom, kjer so krajši čas delovali tudi igralni avtomati, biljard in prostor za ljubimkanje, obračali turisti. 

Preobrat v 21. stoletju

Zasluga za to, da se je zgodba ohranila (in nadgradila), poudarjajo na blogu Sunrose 7, gre Občini Bohinj in sprejetemu OPPN, v katerem so vztrajali in prepovedali spremembo namembnosti ‒ da mora leta 1890 zgrajeni objekt, zaščiten kot dediščina pri ZVKDS, ohraniti svojo formo, videz in tudi vsebino. Nato bi se bilo skoraj zgodilo, da bi bil objekt v vmesnem desetletnem obdobju ponovno (pre)prodan, a se je k sreči tudi tokrat zataknilo, pa čeprav po že nakazani ari. Ponovno so želeli graditi apartmaje za trg, čeprav so se z istim razlogom projekti, bolje rečeno želje investitorjev, že tolikrat ustavili.

Na začetku članka smo zapisali, da so za razvoj in prosperiteto zelo pogosto ključni izjemni posamezniki ‒ in po Markešu leta 1890, ki je hotel na tem kraju zgradil, je bil za ohranitev in obnovo tega historičnega objekta leta 2018 zaslužen Anže Čokl. V samo devetih mesecih in devetih dneh se je rodil novi-stari butični hotel Sunrose 7, po Bohinj Eco Hotelu in zraven stoječemu vodnemu parku tretji član družine 2864.

Kot nam je ob našem obisku novega mičnega hotela povedala njegova zala menedžerka Manca Arh, so ime hotela izbrali premišljeno. Tako, da si ga lahko zapomnijo tudi tujci in da je povezan z lokalnim okoljem in zgodovino. Nad Bohinjsko Bistrico je na namreč na Črni prsti alpski botanični vrt, v katerem raste tudi rumeni alpski popon ali sončece, ki se po angleško imenuje sunrose. Pravljična številka sedem pa je k imenu dodana zaradi čudovite krožne pohodniške poti, ki od tega botaničnega vrta vodi prek sedmih glavnih vrhov grebena, nato prek Triglavskih sedmerih jezer do vrha Triglava in nato do kavarne Pod kostanji na naslovu Triglavska cesta 7, kjer kot sončece tako ob soncu kot ponoči v soju luči zlato sveti Sunrose 7. 

Izjemni hotel Sunrose 7

Butični hotel Sunrose 7, popolnoma rekonstruirana in dograjena trietažna avstro-ogrska vila, se ne ponaša samo s tem, da so pri gradnji oziroma obnovi spoštovali vse predpise, ki so zahtevani, ko gre za objekt kulturne dediščine (ohranili so členitve fasade in osnovne stavbne volumne ter restavrirali gradbeno-okrasne elemente iz tistega časa), s čimer so 130-letno zapuščino izvirno dopolnili s sodobnim pridihom, ampak tudi s tem, da so vgradili najnovejše sisteme, ki omogočajo do okolja prijazno delovanje. Vrt namakajo s kapnico, za ogrevanje in ohlajanje skrbi toplotna črpalka, obe kaminski peči imata vročevodni izmenjevalec za ogrevanje objekta. 

Zasnova celotne rekonstrukcije objekta je delo arhitekta Edvarda Mandića iz ljubljanskega biroja Arcus, ki je poskrbel tudi za del interierja v sobah sodobnega, torej dograjenega dela, medtem ko je za ves preostali interier z lobijem vred poskrbela Londončanka Corbie Phillips. Pri tem je tesno sodelovala z vodjo projekta Anžetom Čoklom, kar se odraža tudi pri vnosu oblikovnih elementov iz lokalnega okolja, masivno pohištvo pa je narejeno v Sloveniji iz slovenskega lesa. 

Posebno impresivno je že samo pročelje stavbe, za katero se sploh ponoči zdi, kakor da vstopate v pravljično vilo. Nad samim vhodom je edini balkon, na katerem si splača napasti oči na restavrirani ročno kovani ograji z ornamenti. Pred več kot stoletjem jo je izdelal bohinjski kovač in tudi prenovo so zaupali enemu od lokalnih mojstrov te obrti. 

Po vstopu v hotel vas toplo sprejme odprt prostor. Desno od vhoda je tam, kjer je bila nekoč lovska soba, izredno prijeten in udoben salonski knjižni kotiček s kaminom. Na levi strani od vhoda pa je prijeten lobi z majhno recepcijo in nasproti nje je kavarniški točilni pult. Naprej od recepcije pogled najprej pritegnejo ročno kovani medeninasti lestenci, za katere se zdi, da se pnejo visoko vse do neba. Seveda, saj je etaža visoka šest metrov in poleg lestencev jo zaznamujeta tako masivna lesena konstrukcija jedilnice kot steklena stena, ki sega od stropa do tal in omogoča očem, da se spočijejo v pogledu na reko in več kot tisoč kvadratnih metrov velikem vrtu s teraso, zunanjim kuriščem, gredicami za domače dišavnice in hotelom za žuželke. Pod krošnjami zaščitenega stoletnega kostanjevega drevoreda pa tradicionalna Kavarna pod kostanji gosti tako goste hotela kot domačine, seveda samo odrasle, tako da si človek lahko spočije tudi od otroškega živžava. Tako kavarna kot hotel sta namreč samo za odrasle; tudi zato, ker je pod isto streho 2864 bližnji Eco hotel, ki je bolj družinsko usmerjen. Pokazalo se je, da si ljudje tega koncepta želijo, da so radi tudi brez otrok, ne glede na to, kako radi jih imajo. 

V hotelu je 18 dizajnerskih sob in suit, ki so v starem in novem delu. Vse so opremljene z masivnim lesom, imajo talno in stensko gretje ter individualno hlajenje, razdeljene pa so v štiri kategorije, in sicer tako glede na velikost, opremljenost in na to, kam je usmerjen pogled iz njih. Sobe so si med seboj različne tudi znotraj iste kategorije, saj so ene v starejšem, druge pa v novejšem delu hotela. Tiste v novejšem delu imajo velike niše, ki omogočajo, da se narava preslika v sobo, kar pomeni tudi to, da je v njih veliko naravne svetlobe, poleg tega hotelski sobi vdahnejo domačnost in podnevi kar vabijo k branju zvečer in ponoči pa k sanjarjenju. Poleg tega so sobe tudi različno, unikatno opremljene.

Suita najvišje kategorije se imenuje Royal Hug ali Kraljevi objem, seveda v čast Franca Ferdinanda. Suita, ki je obrnjena proti vrtu, je v starem delu hotela in jo arhitekturno zaznamuje čudovita niša, pohištvo pa je narejeno iz slovenskega hrastovega lesa (drugje je iz slovenske smreke). Edina v hotelu in tudi v Sloveniji ima doživljajsko prho z multisenzoričnimi vodnimi učinki, ki so jo poimenovali slap Savica. Seveda zato, ker je tako, kot da bi se prhal pod slapom. Druga kategorija Chestnut Embrace je poimenovana po kostanjih in sobe gledajo na park. Iste kategorije je tudi edina soba, ki ima balkon nad vhodom v stavbo in že občudovano originalno balkonsko ograjo. Tretja kategorija je River Melodies, saj sobe gledajo proti reki, in četrta Town Classics s pogledom proti mestu. Vse kopalnice so moderno zasnovane, gostje imajo na voljo certificirano organsko kozmetiko ter brisače, plašče in ostalo hotelsko perilo, ki so izdelani iz okolju prijaznega bombaža. Všeč nam je tudi to, da ne v sobah ni ne televizije ne hladilnika, saj tako ni odvečnega hrupa in tudi ne odvračanja pozornosti od sebe ali svoje spremljevalke. Televizije, telefonov in drugih digitalnih (multi)medijskih pripomočkov ni v celotnem hotelu, čemur rečejo digitalna detoksikacija in priporočajo druženje, branje knjig in poslušanje bližnje narave, spoznavanje tukajšnje kulinarike ter izkustvena doživetja v čudoviti okolici.

Pestra kulinarika v Bohinju

V samem hotelu so za potešitev lakote poleg odličnih hišnih pit in tradicionalnih potičk postrežejo izvirne zajtrke, na katerimi bdi Barbara, ki pravi: »Zajtrki v našem butičnem hotelu Sunrose 7 niso le najpomembnejši obrok dneva, temveč svojevrstno kulinarično doživetje!« Pri tem skrbi za to, da zajtrk sestavljajo živila lokalnih ponudnikov, navdih zanje pa črpa iz bogate bohinjske naravne in kulturne dediščine. To so prepoznali tudi drugi in Sunrose 7 je za te zajtrke letos prejel posebno priznanje ‒ certifikat Bohinjsko. 

Kam pa naj gre gost jest pozneje, četudi je zajtrk vrhunsko krepčilen? Hotel bo kulinarično ponudbo v svojem slogu obogatil z večerjami v predpoletnem času, ko bo s soncem obsijana terasa ob reki postala tudi prostor za navdušenje brbončic.  »Naši gostje so lepo vabljeni tudi, da gredo na kosilo ali večerjo v hotelsko restavracijo 2864, ki je v bližnjem Eco hotelu. Na voljo imajo bifejska ali pa sezonsko a la carte ponudbo, ki se ponaša z velikim delom lokalnih sezonskih sestavin, tako da ponudbo prilagajo letnim časom. Izvrstna je tudi divjačina, posebej priporočam jelena,« pove Barbara. »Gostom zelo radi priporočimo družinsko gostišče in penzion Resje Nemškem Rovtu. Do tja je navkreber kakšnih 20 minut lagodne hoje. V gostišču, ki ga je pred nekaj leti prevzel Joža Zabregar, sta domač ambient in izvrstna lokalna hrana, ki je zelo lepo prezentirana. Potem je blizu hotela še gostilnica Štrudl, planinska koča v dolini, kjer se dobijo preproste tradicionalne jedi, kot so bohinjski žganci iz avtohtone sorte bohinjske koruze (turščce) s kislim mlekom, krompir v oblicah s skuto ter domači siri in mesnine. Pa za posladek seveda slasten štrudl. Zelo pomembna pridobitev za celoten Bohinj pa je fine dining restavracija Triglav, ki je svoja vrata pod vodstvom mladega chefa Luke Zagorca odprla lansko poletje v Stari Fužini (www.gostilna-triglav.si),« sta predstavitev ponudbe sklenili Barbara in Manca. Anže Čokl, ki je tudi vodja bližnjega Eco hotela Bohinj, pa je postavil piko na i: »Nekdaj zaspani Bohinj se prebuja in izjemno veseli smo lahko, da ga danes prav ta nekdanja zaspanost dela drugačnega, mirnejšega in da ima ogromen potencial za razvoj manj množičnega, avtentičnega turizma z zgodbo in z višjo dodano vrednostjo. Zlati certifikat Travelife pa je potrditev naših prizadevanj za lepši jutri na področju turizma, naša predanost okolju prijaznejših namestitev pa je že od vselej del naših vrednot.« 

Hotel Sunrose 7 priporočamo, pa če ga boste obiskali samo za zajtrk ali tortico ob odlični kavi ali pa si boste privoščili najmanj vikend pobeg ter izkoristili tudi bližnje vodni park  in ekskluzivni hotelski wellness v Bohinj ECO Hotelu.

Vinoteka

V kletni etaži so naredili zelo lepo vinoteko s posebnim kotičkom za izbrane žgane pijače. Hišni somelje Uroš Lukša je skrbno izbral 77 vinskih etiket, od katerih je večina slovenskih. Takoj po vstopu v vinoteko smo na levi uzrli Gravnerjeve steklenice, nato pa še Erzetičeve, Gavbejeve, Baguerijeve pa od Movie, Čotarja, Colje, Štoke in iz Ptujske kleti. Priznamo, da nas je posebno razveselilo, da so med dvakrat pravljično sedmico tudi Šturmov chardonnay in renski rizling. Pa Batičevo ledeno vino Valentino intenzivne in globoke jantarne barve. Pa tudi rdeči Monterosso s Crvenega Vrha pri Savudriji. Verjamemo, da se kakšni tuji gosti tukaj v Bohinjski Bistrici navdušijo nad slovenskimi vini in se tudi iz Bohinja podajo raziskat Kras, Vipavo in Brda. Če pa ne, imajo tukaj na voljo vodene degustacije.  Kot rečeno, imajo tudi žgane pijače. Poleg klasičnih imajo tudi domačo slivovko, katere okus je delo barmanke Barbare, od džinov pa nam je poleg nekaj slovenskih posebno padel v oči japonski.

Kaj početi v Bohinju?

V Hotelu Sunrose 7 so po naših izkušnjah prav vsi, s katerimi smo govorili, dobro podkovani z znanjem, kam poslati goste, ko si kaj zaželijo. Za svetovanje, kod in kam po bližnjih gorah, je ekspert Anže Čokl, diplomirani inženir strojništva, alpinistični inštruktor, vrhunski fotograf, pilot, potapljač in še kaj (preverite na www.anzecokl.com), poleg tega sodelujejo z agencijo Hike & bike (www.hikeandbike.si), katere lastnika Grega in Maja Šilc sta odlična vodnika. Organizirata ture, organizirata pohode z baklami ipd. Pri njiju je mogoče najeti kolesa, tako gorska kot električna ‒ zelo vabljiva je dobrih šest kilometrov dolga kolesarska pot do Bohinjskega jezera, saj v celoti poteka po kolesarski poti in si ves čas v naravi.