Jutranje meglice so kot skrivnostna tančica zakrivale poglede proti Julijskim Alpam, ki sem jih pred nočjo prejšnjega dne opazoval skozi okno bohinjskega butičnega hotela Sunrose 7. Praznično razpoložen in obdobju primerno preobjeden, sem se osvežilnega obiska Julijskih Alp zelo veselil…

Po izjemnem zajtrku, ki je zavoljo surovin, originalnosti in okusa pridobil certifikat Bohinjsko, sem se dodobra napil domačega jabolčnega soka in polnomastnega mleka, potem pa zapustil svoje standardno mesto ob kaminu v jedilnici in se hitro nabasal v avto ter odbrzel iz čudovitega Bohinja.

S prijatelji smo na izhodišče pod Vršičem (Krnica) parkirali poleg (le) dveh avtomobilov. Zelo nas je presenetilo, da na tako lep sončen dan ni prav nobene gneče. Prebrodili smo reko in kaj kmalu zavili na vzhod čez suho strugo in pričeli sprehod skozi s snegom pocukran gozd. Prav neprijetno je bilo lomastiti čez veje, polomljeno drevje, listje ter ostalo zimi neprikladno podlago.

Zaradi (pre)malo snega smo bili spodnja dva skoka primorani zaobiti po desni strani. Čez oba skoka je drla voda in s seboj odnašala še tisto malega snega, kar ga je mati narava v letošnji s snegom revni zimi natresla z neba.

Skrb pred medvedi?

Ves čas vzpona skozi globoko grapo v gozdu so me plašile misli na medveda. Več dobro uhojenih stečin divjadi v luknje v stenah in pod skalnimi pomoli prekritimi z rušjem so bili vsekakor dober pokazatelj, da so tam brlogi. Kdo v njih prebiva, si nisem želel izvedeti, zato smo urno napredovali po plazovini.

Kmalu so sledili prvi skoki, kjer je bil sneg presenetljivo dober: škripavec! A višje kot smo lezli, več je bilo (mehkega) snega in nad 2000 metri nad morjem smo v globokem snegu plavali. Mladca sta povečini prevzela pobudo in z mladimi, čvrstimi kvadricepsi in prožnimi gluteusi svoje čevlje z derezami odločno porivala globoko v sneg, in nam starim kozlom omogočila lažje napredovanje v narejeni gazi.

Zimska poezija se je v simfoniji ledenega severnika, ki je okrog nas pričaral čudovite vrtince z lesketajočimi snežnimi kristali, nadaljevala vse do vrha Lipnice, 2.417 metrov visokega vrha poleg bolj znanega Špika.

Z dih jemajočimi razgledi na Škrlatico, tudi kraljico in drugim najvišjim vrhom Julijskih Alp, smo po hitrem postopku zapustili vetrovni razglednik. Po nekaj obotavljanja smo tudi za sestop izbrali smer vzpona: Lipni graben.

Lipni graben je hudourniški gorski potok, ki črpa vode iz zahodnih ostenij gore Špik (2472 m) oziroma Lipnica (2418 m) nad dolino Krnica v Julijskih Alpah. Kot desni pritok se pridruži potoku Velika Pišnica, ki se nato pri umetnem jezeru Jasna v Kranjski gori združi s potokom Mala Pišnica. Od tod tečeta pod skupnim imenom Pišnica, ki se po dobrem kilometru toka kot desni pritok izliva v Savo Dolinko (vir: Wikipedia).

Omamljen od zimskih lepot, ki jih pričarajo Julijske Alpe in Triglavski narodni park, sem srečen, zadovoljen in ravno prav razgiban po 1610 višinskih metrih vzpona in prav toliko sestopa, sedel v avto. Čudovit dan s prijatelji, ki ga naslednjič (brez časovne stiske) prav gotovo zaključimo v najnovejši kavarni v Bohinju! Kavarna pod kostanji iz leta 1890, kjer se bomo greli ob kaminu in sladkali z izjemnimi domačimi dobrotami in omamno dišečo kavo.